fbpx

Patetika? Ne, Chaplin!

125 let od rojstva malega velikana: Spomnimo se mitskega junaka, ki je za seboj pustil filme za življenje.

Kljub časovni odmaknjenosti se s Chaplinovim Potepuhom zlahka poistovetimo.

Potepuh, izpuščen iz zapora, postopa po ulicah brez denarja v žepu in brez strehe nad glavo. Prodajalci časopisa ga zasmehujejo, on se obrne, da bi odšel po ulici, a njegov pogled obstane na izložbi cvetličarne.

Da, to je dekle, ki ga je predhodno brezuspešno iskal po mestu. To je dekle, ki je potrebovalo denar za operacijo, da bi pozdravilo slepoto. Njej je dal denar. Zaradi nje je bil nedolžen zaprt v zaporu. Njo je ljubil.

Ampak dekle ga ne prepozna. Zanjo je samo eden izmed mnogih Potepuhov. Želi oditi, a ga dekle prestreže in prime za roko, da bi mu položila kovanec v dlan – prepozna ga: »Ti«? Potepuhov obraz žalosten in srečen hkrati, prikima.

Patetika? Ne, Charlie Chaplin. Mali velikan, ki je na krilih svoje arhetipske genialnosti uspel uiti policistom v objem gledalcu in pripeljati čustva do najvišje ravni percipiranja, ko ta v tišini najglobje odzvanjajo. In tisto, kar bi bilo v današnji filmski umetnosti okarakterzirano, kot slabšalno ali odvečno, se pri njem manifestira v obliki človečnosti, ki v gledalcu prebuja vzvišena (božanska) čustva. Kljub časovni odmaknjenosti se s Potepuhom zlahka poistovetimo.

On je nemočen, tako kot je nemočen človek, ki se vsakodnevno bojuje z mlini na veter in prebija skozi krivično življenje. Vedno ga je strah, tako kot strah do izkazovanja čustev, družbene izključenosti, socialne izoliranosti, izgube službe in prihodnosti odzvanja v človeku današnjega časa.

Naš učitelj

A Chaplinov Potepuh je borec. Z dna družbene lestvice nam želi sporočiti, da je vse mogoče. Nemočen, neuslišan, lačen in prestrašen noče obupati. Reven in štorast on še vedno verjame v človeka in boljši jutri. Chaplin je naš učitelj. Z njim se znova učimo sočutja, iskrenega nasmeha, upanja in ljubezni.

Skupaj z njim počnemo vse tisto, česar smo v današnjem družbenem življenju postali nezmožni. Chaplin je oblekel pošvedrane preširoke hlače, premajhen cilinder in prevelike čevlje in ustvaril Potepuha, svoj drugi jaz, da bi ljudem pomagal sneti njihove maske; te težke kovčke potvorjenih lastnosti, katere vsi vsakodnevno tovorimo s seboj.

Od trenutka, ko izstopimo iz svojega domovanja mi nismo mi. Neredki se s svojo masko v celoti poistovetijo, ne da bi bili več zmožni spoznati odtujitve od sebe samih. Chaplin, kot vrstni psihiater skozi viziualiazacijo ruši temelje enoličnosti in sporoča, da je vsak med nami svoboden in različen od vseh drugih.

Chaplinov Potepuh je humanist, ki po filmskem traku, kot v časovnem stroju potuje skozi čas in umeščen v različne socialno-družbene situacije nudi zrcalno sliko sveta, da bi človeku pomagal prepoznati svojo odgovornost. V Dečku (Kid, 1921), ko najde zapuščenega otroka na ulici, spregovori o revščini, znani popotnici iz svojega otroštva, ko se je dvakrat znašel v delovni sirotišnici.

Parižanki (A Woman of Paris, 1923), edinem filmu, v katerem Chaplin ne igra, s čemer je v noči premiernega predvajanja seznanjal gledalce z deljenjem letakov, za kamero slika motive klasne razslojenosti. Zlata mrzlica (The Gold Rush, 1925), film po katerem bi Chaplin želel, da ga pomnimo, prikazuje tenko linijo med živalijo in človekom, katerega gonilna sila je pohlep.

V Lučeh velemesta (City Lights, 1931), ko se Potepuh zaljubi v slepo prodajalko cvetja in spoprijatelji s pijanim milionarjem, nam razkriva razlike med revščino in bogastvom.

Modernih časih (Modern Times, 1936) z natančnostjo vrhunskega urarja prikazuje človeka, kateremu je industrijska proizvodnja vzela dušo in mu dala mehanične elemente, zaradi česar je postal robot. V Velikem diktatorju (The Great Dictator, 1941) prvič spregovori in vstopi v ring s svojim alteregom (Hitler, rojen štiri dni pred Chaplinom, enakega zunanjega videza, oba poslušala glasbo Richarda Wagnerja), da bi človeštvu pomagal prepoznati zlo in posledično razodeti »nov svet, prijaznejši svet, kjer se bodo ljudje dvignili nad svoje sovraštvo, pohlep in brutalnost«.

Današnji dan, ko skozi sleherni smeh odzvanja 125. obletnica Chaplinovega rojstva, je priložnost, da se spomnimo tega mitskega junaka, ki je za seboj pustil filme za življenje, filme kot učbenike, v katerih so dana najprijaznejša navodila, kako biti človek. Zato si zavrtimo enega od njegovih filmov in mu voščimo večno življenje.

Članek je bil objavljen v časopisu Delo.

Shopping Cart
Scroll to Top