fbpx

Od protestov do pokolov

Danes bodo v spominskem centru Cicernakaberd nad obrežjem reke Hrazdan v Erevanu obeležili 100. obletnico genocida nad Armenci. Prav na današnji dan, 24. aprila 1915, je turška vlada usmrtila več sto armenskih intelektualcev v Konstantinoplu, vseh žrtev armenskega genocida pa je bilo do konca prve svetovne vojne več kot milijon. Današnje slovesnosti se bodo udeležili številni najvišji predstavniki držav sveta, med katerimi pa zagotovo ne bo turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana.

Dober teden pred uradnim slovesnim dogodkom je stare rane turško-armenskih odnosov odprl papež Frančišek, ki je v vatikanski baziliki sv. Petra z armenskim patriarhom Nersesom Bedrosom XIX. Tarmounijem vodil mašo v spomin na 100. obletnico tragičnih dogodkov. Med drugim je povedal: “V preteklem stoletju je naša človeška družina prestala tri množične in nepredstavljive tragedije. Prva, ki na splošno velja za prvi genocid 20. stoletja, je zadela armensko prebivalstvo.”

Odzval se je turški zunanji minister Ahmet Davutoglu, ki je dejal, da “tako žalostni in neprimerni komentarji niso primerni za papeža in ugled, ki ga uživa”.

Dan kasneje je generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki-moon poudaril, da so Armenci doživeli hud zločin, ne misli pa, da gre za prvi genocid v 20. stoletju. Sledila je resolucija Evropskega parlamenta, s katero Turčijo spodbuja, da ob 100. obletnici prizna genocid nad Armenci in utre pot resnični pomiritvi med narodoma. Že pred sprejetjem uradne resolucije pa je Erdogan izjavil: “Ne glede na odločitev evropskega parlamenta o domnevnem genocidu nad Armenci bo šla ta odločitev skozi eno uho noter in skozi drugo ven.”

Da bi razumeli današnje politično dogajanje, se moramo vrniti v preteklost.

Prvi pokol Armencev

Konec 19. stoletja so imeli Turki velike težave z vstajo srbskega prebivalstva v Bosni in Hercegovini, kamor so iz svojih dežel prispeli tudi številni slovenski, hrvaški in tudi italijanski prostovoljci, ki so verjeli v idejo prebujanja južnih Slovanov.

Turki so prvo vstajo zadušili, požgali številne vasi in pobili pet tisoč ljudi, a eksplozije tega soda smodnika niso več mogli onemogočiti. Rusko cesarstvo je v tem trenutku videlo priložnost za svoj izhod na Sredozemsko morje, zato je Turkom najavilo vojno. Zgolj v enem letu je Otomansko cesarstvo doživelo poraze na vseh frontah. Hitri zmagi Rusije v rusko-turški vojni je leta 1878 sledil mirovni sporazum v San Stefanu, s katerim je Turčija izgubila skoraj vsa dotlej vazalna evropska ozemlja.

V strahu, ki ga je spodbujalo izgubljanje številnih ozemelj, je začela krepiti pritisk nad tistimi kristjani, ki so še ostali znotraj cesarstva. Nezadovoljni s svojim statusom so Armenci začeli proteste. Želeli so si večjih pravic in svoboščin. Njihova prizadevanja so bila utopljena v krvi, saj je bilo med letoma 1894 in 1896 na ukaz zadnjega absolutističnega vladarja Abdula Hamida II. umorjenih med 100.000 in 300.000 Armencev.

Leta 1905 so pri rednem sultanovem obisku mošeje nanj izvršili atentat, v katerem so sodelovali nezadovoljni armenski revolucionarji, ki so jih vodili belgijski anarhisti. Podtaknili so avtomobil-bombo, pri čemer je bilo ubitih 26 ljudi, ranjenih pa 58. A Sultan je odnesel celo kožo. To je bil razlog za vnovično zastraševanje in pregon Armencev. “Prekletega Abdula”, kot so ga imenovali na zahodu, so leta 1908 med mladoturško revolucijo na čelu z Ismailom Enverjem vrgli z oblasti.

Armenski krvnik

Da bi umirila težnje vazalov in drugih neturških narodov po osamosvojitvi, je nova oblast razglasila enakopravnost vseh religij. Ta je veljala kot uradni dokument na papirju, resničnost pa je bila povsem drugačna. Silovita težnja, da bi se Turčija obdržala v čim širših mejah, je botrovala tršemu režimu vladanja in še izvirnejši diskriminaciji manjšin. Negativni odziv neturških narodov je bil razumljiv. Še opogumljale so ga dežele, ki so se turškega jarma že osvobodile. Po izgubljeni vojni z Rusijo je Turčija leta 1911 namreč v vojni z Italijo izgubila še svoja zadnja ozemlja na severu Afrike.

Sledili so novi porazi v balkanskih vojnah. Lokalne revolucije z odcepitvami obrobnih območij cesarstva so se vrstile vsepovsod. Ismail Enver si je ugled pridobil z osvajanjem mesta Odrín, pri čemer je izkoristil slabost Bolgarije, ki je napadla Srbijo in Grčijo. Sedaj je Enver Paša postal obrambni minister in hkrati glavni vodja Osmanskega cesarstva. Enako kot njegov predhodnik je nadaljeval dobre odnose s svojim edinim zaveznikom na zahodu. Nemški cesar Viljem II. je skozi celotno obdobje pomagal Turkom, tako da je pošiljal svoje najboljše generale, vojake, opremo in gorivo. Zavezništvo dveh cesarstev se je nadaljevalo tudi med 1. svetovno vojno.

Enver Paša je nameraval obkoliti Rusijo in jo izriniti s Kavkaza, z ozemelj, ki jih je Rusija osvojila v prejšnji vojni. Zbral je vojsko, ki je štela 90.000 vojakov. V spopadih z rusko vojsko v zasneženem gorovju Kavkaza je preživelo le 18.000 turških vojakov, medtem ko so bile žrtve na ruski strani minimalne. Enver Paša, ki je bil do tega trenutka prepričan v svoje vojaške sposobnosti, se je odločil, da ne bo nikoli več vodil bitke. Za katastrofalen poraz je obdolžil Armence, ki so ovirali linije oskrbovanja turške vojske.

Njegovo maščevanje je bilo pošastno. Že februarja 1915 je dal 60.000 mobiliziranih Armencev zapreti v delovna taborišča; mnoge od njih so usmrtili. Paše ni prepričalo dejstvo, da mu je v porazu pri Sarikamišu rešil življenje prav Armenec, ki ga je, ranjenega, na fronti nosil na ramenih. Armensko prebivalstvo je bilo obsojeno na pregone in smrt. Moški so bili usmrčeni ali deportirani v delovna taborišča, številne ženske so posiljevali in jih pribijali na križe. Ženske, otroke in starejše so v tako imenovanih marših smrti vodili v puščavo Sirije in Mezopotamije, kjer so umirali od lakote in izčrpanosti. O razsežnostih katastrofe veliko pove podatek, da je v začetku 1. svetovne vojne na ozemlju Turčije živelo dva milijona Armencev, leta 1922 pa le 400.000.

Je za vsem Južni tok?

Armenci si že celo stoletje prizadevajo, da bi Ankara priznala genocid. Na generalnem zasedanju Evropskega parlamenta 28. septembra 2005 je bila poleg odločitve o priporočilu za začetek pogajanj Turčije za vstop v EU sprejeta tudi deklaracija, ki je od Turčije zahtevala, da prizna grški del Cipra in genocid nad Armenci. Leto kasneje je bil v Franciji sprejet zakon, ki je strahovite uboje Armencev opredelil kot genocid, s čimer je Francija postala edina država, ki je sprejela tovrsten zakon.

V desetletju, vse do danes, v svetovni politiki vprašanje priznanja genocida nad Armenci ni bilo nikoli tako živo. Zgovorno je, da so se pozivi, naj Turčija prizna genocid, pojavili ravno v času, ko je uradna Ankara po desetletjih svojih teženj na poti k EU popustila in našla skupni jezik s svojo sicer zgodovinsko nasprotnico Rusijo, ki je po propadlem Južnem toku ponudila nov energetski projekt prav Turčiji.

Članek je bil objavljen v Primorskih novicah.

Shopping Cart
Scroll to Top