Najbolj znan pes na svetu je Hachiko, predstavnik ene najsterešjih pasem (akita), simbol zvestobe na Japonskem. Hachiko se je vpisal v zgodovino zaradi zvestobe svojemu lastniku, Hidesaburō Uenu, profesorju na Univerzi v Tokiju. Hachiko, katerega je profesor dobil za darilo 1924. leta, je vsak dan na železniški postaji čakal svojega gospodarja, ki se je z vlakom vračal iz službe. Ko je imel Hachiko 18 mesecev, je profesor v službi doživel infarkt in nenadno umrl. Kljub profesorjevi smrti je Hachiko vsak dan prihajal na železniško postajo Shibuya in tam neumorno čakal svojega gospodarja. Prikazal se je vedno v tistem trenutku, ko je na peron prihajal vlak njegovega gospodarja. Po objavljenem članku v tokijskem časopisu, ki je govoril o neomajni zvestobi tega neverjetnega psa, so okoliški ljudje začeli Hachika negovati ter mu na postajo nositi priboljške in hrano. V upanju, da se bo njegov gospodar enega dne le prikazal, je Hachicko na postajo prihajal vsakodnevno naslednjih deset let. V tem podvigu je na postaji tudi umrl. Še za časa njegovega življenja v aprilu 1934. leta so japonske oblasti v znak spomina na Hachika in negovanja duha družine h kateremu bi morali vsi težiti, postavile bronasti spomenik v naravni velikosti. Vsako leto se 8. aprila na tokijski želežniški postaji Shibuya zbere tisoče ljubiteljev psov v spomin Hachiku.
Pes, človekov najboljši prijatelj
Pes je že štirinajst tisoč let človekov družabnik, prijatelj in sopotnik. Zvestoba in posvečenost je pri psu del njegovega naravnega instinkta v krdelu, ki po drugi strani izraža človekovo idejo o ljubezni. Prav zaradi tega je vez med človekom in psom toliko močna. Eden drugega dopolnjujeta in tvorita neločljivo celoto, pri čemer ima pes status polnopravnega člana družine, pes pa na človeka gleda, kot del krdela in največkrat ne vidi razlike med svojim lastnikom in ostalimi psi. Vedno tukaj, da nas spravi v dobro voljo in prinese radost po napornem delovnem dnevu. Najboljša družba takrat, ko je najtežje. Pes ne išče, ampak daje. Takšne so verjetno izkušnje vseh, ki so sklenili prav posebno vez s svojim kosmatincem. Pes vas ne glede na to koliko se trudi, le stežka razočara ali spravi ob živce. Tudi v času njegovega odraščanja, ko razmeče igrače ali prezveči kakšen povšter in kos sedežne garniture mu že naslednji trenutek storjeno, kot se pravemu prijatelju spodobi, oprostite in ko pripovedujete o dogodkih kakšnemu znancu, se od srca nasmejite. Navsezadnje je to otrok, ki se uči in spoznava svet okoli sebe.
Pes goji spoštovanje in ljubezen do svojega lastnika, ne glede na lastnikov družbeni ali socialni status. Psa ne zanima kdo je reven ali bogat, kdo ima več ali manj, kdo je bolan ali zdrav, oboževan ali stigmatiziran. Pes nima predsodkov, temveč sprejema lastnika takšnega, kot je. Zaradi prijateljstva in posebnih vezi, katere so stkali s človekom, psi pomagajo tam, kjer so naše sposobnosti omejene. Psi so vodniki slepih in gorski reševalci. Psi so odlični partnerji psihijatrov pri izvajanju pishoterapije. Psi so policijski pomagači pri otkrivanju narkotikov in tihotapljenja ljudi. Psi so tudi edino prevozno sredstvo nedostopnih predelov ledenega severa.
Psihopati in zaslužkarji
Kljub vsem odlikam, ki jih zasluži ta plemenita žival, ji določeni ljudje želijo škoditi in jo podrediti v tej meri, da predstavlja njihovo suženjsko lastnino. Predstavljajo se, kot prijatelji psov, a sodeč po njihovih besedah in dejanjih niti pod razno to niso in ne morejo biti. Pretepanje in trpinčenje nikakor ne more iti v prid ljubezni. Ljubezen je diametralno nasproten pojem in se ne more relativizirati z nesmiselnimi alibiji “to je le del vzgoje”, “tudi prijatelji se vcasih zravsajo”, “mora se vedeti kdo je glavni” in podobnimi bedastimi kvalifikacijami.
Relativizacija vseh družbenih norm je med drugim botrovala tudi pojavu morilskih aren, v katerih določen del naše družbe išče zadovoljstvo in zaslužek. Njihovo merilo je bolečina in smrt in več, kot ju je bolj je zabavno in profitabilno. Psi vzgajani, da ubijajo druge pse. Zlorabljani, da bi prinesli zaslužek. V kolikor niso ubiti v morilski areni, jih v primeru, da so preveč poškodovani in kot takšni nezmožni nadaljnjih bojev, pokončajo njihovi lastniki t.i. „dogfajterji“. Prav berete, da bi nadeli profesionalni obraz psihopatolgiji in zakrili svojo strahopetnost, sami sebe imenujejo borci, čeprav so borci pravzaprav njihovi psi. Psi, jetniki v rokah ljudi. Psi, posiljenega uma in ponižanega duha s strani ljudi, ki bi morali biti v bolnicah za zdravljenje duševnih bolezni in zaporih. Človek, zamisli se.
Kolumna je bila objavljena na portalu Za-misli.
