France Bevk je Črne brate ovekovečil v povesti … 
Ivana Gašperčiča so po vrnitvi iz taborišča Dachau preganjali domači oblastniki, zaradi česar je moral iz Solkana pobegniti v notranjost Italije, kjer je kasneje tudi umrl. 
… režiser Tugo Štiglic pa v filmu.
Ivana Gašperčiča so po vrnitvi iz taborišča Dachau preganjali domači oblastniki, zaradi česar je moral iz Solkana pobegniti v notranjost Italije, kjer je kasneje tudi umrl.Nedavno so na ulicah španske prestolnice fašistični koraki ponovno burili duhove preteklosti. Ob 39. obletnici smrti fašističnega diktatorja Francisca Franca se je v Madridu zbrala večstoglava množica desničarjev, ki so nosili fašistične simbole in visoko dvigovali desnico.
Le dva dneva prej je Rusija na Generalni skupščini ZN predlagala resolucijo, s katero je želela obsoditi poveličevanje nacistične ideologije in zanikanje vojnih zločinov. Proti omenjenemu sklepu so glasovale le tri države, med 55 vzdržanimi pa je bila tudi Slovenija. To je primeren čas, da se vnovič spomnimo naših junakov in osvetlimo zgodovinske dogodke, ki jih ne bi nikoli smeli pozabiti.
Mučenje in uničevanje sta postala nekaj običajnega
Po koncu prve svetovne vojne je Italija želela anektirati slovanska ozemlja, ki ji jih je Antanta (Francija, Anglija in Rusija) obljubila v okviru Londonskega sporazuma. Sporazum je bil tajen, zato njegova vsebina drugim vpletenim državam ni bila znana vse do objave Vladimirja Iljiča Lenina, ostrega nasprotnika tajne diplomacije. V ruskem časopisu Izvestja je bilo leta 1917 objavljeno, da se je po Londonskem sporazumu Italija zavezala napovedati vojno Centralnim silam, v zameno pa bi ji pripadli Trst, Trento, Gorica, Istra, dolina Soče, Zadar, deli Dalmacije, Albanije ter del azijskih in afriških kolonij.
Londonski pakt je bil razveljavljen z Versajskim sporazumom pod pritiskom 28. ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona, ki je upošteval zgodovinska dejstva in etnične značilnosti mejnih področij, ki jih je zbral njegov prijatelj Mihajlo Pupin. Kljub temu je 12. novembra 1920 po podpisu Rapalske pogodbe med kraljevinama Italijo in SHS ostala zunaj matične države tretjina etničnega slovenskega ozemlja, meja pa je potekala po črti Mangart – Triglav – Krnice – Hotedršica – Planina – Snežnik – Reka. Temu je botroval poraz Wilsona na volitvah in posledično izgubljena ameriška podpora ter želja predstavnikov kraljevine SHS po čimprejšnjem aktiviranju jadranskih pristanišč, da bi se izvili iz povojnega gospodarskega krča. Tako je 300.000 Slovencev ostalo zunaj svoje matične države. V naslednjih letih so bili izpostavljeni italijanizaciji in fašističnemu nasilju.
Fašistične tendence so se v naslednjih dveh letih po podpisu pogodbe tako povečale, da sta postala mučenje slovenskega prebivalstva in uničevanje slovenske lastnine, kulturnih ustanov, društev in lokalov nekaj povsem običajnega. V takšnih razmerah se je že dve leti po podpisu Rapalske pogodbe, 29. novembra 1922, povzpel na oblast fašistični voditelj Benito Mussolini. Politična društva Slovencev v Istri so se bala novega vala nasilja, zato so v javnosti dajala prijateljske, a utopične izjave upanja, da bo nova italijanska vlada prekinila nasilje fašističnih skvadristov in se zavzemala za boljše življenje vseh manjšin. Ravno nasprotno, že nekaj dni po Mussolinijevem uspehu je fašistična vlada začela z razpuščanjem regularno izvoljenih občinskih svetov v Sežani, Postojni, Klancu in drugod. Zaradi lažjega vladanja in uveljavitve fašističnih ciljev je bila Julijska krajina razdeljena na tri upravne enote, v katerih so bili prepovedani vsi neitalijanski jeziki in šole. Kmalu zatem je bil izdan tudi dekret o italijanizaciji rodbinskih imen, razpustitvi slovanskih društev in ukinitvi časopisov.
Za dostojanstvo, jezik in narodno identiteto
Po izgubi vsakršnih pravic se je boj za ohranitev narodne zavesti preselil v ilegalo, kjer so delovale mnoge podtalne organizacije, ki so konec tridesetih let 19. stoletja izvajale oborožene napade na fašistično milico, vojaške objekte in šole. Kaplja čez rob je bil atentat na uredništvo tržaškega fašistično orientiranega časopisa Il Popolo di Trieste, zaradi česar so bili v septembru leta 1930 štirje člani organizacije TIGR obsojeni na smrt z ustrelitvijo, večina drugih pa na visoke zaporne kazni.
Kljub razkritju organizacije se je revolucionarno gibanje ohranilo. Še več, dobilo je tudi mlajše podpornike. Kljub aretacijam in likvidacijam članov organizacije TIGR so kmalu po dogodku mladi dijaki v Gorici ustanovili protifašistično ilegalno združenje Črni bratje.
Bratovščina Črni bratje za razliko od večine drugih organizacij ni imela ideološke politične matrice, saj je bila še premlada. Mladostna duša je stopila v boj zgolj zaradi občutka ponižanja in nenehnih krivic, ki so jih občutili v odtujeni domovini. Zavzemali so se za ohranitev svojega dostojanstva, jezika in narodne identitete. Po vzoru svojega imena, povzetega po t. i. Karbonarih (oglarjih), revolucionarnem patriotskem združenju v Italiji, so se oblačili v črne obleke. Znotraj organizacije so vzpostavili maksimo “vsi za enega, eden za vse” in se po svojih močeh borili proti fašistični oblasti. Tiskali so protifašistične plakate, jih lepili in trosili po Gorici, mazali so protifašistična obeležja in jih popisovali s protifašističnimi gesli.
A že po nekaj mesecih delovanja je mlada bratovščina plačala davek neizkušenosti. Na vlaku, ki je vozil iz Gorice v južno Italijo, so italijanski dijaki Primorce nenehno zmerjali. Bratovščina je imela tega dovolj, zato se je odločila razrezati in uničiti usnjene sedeže prvega razreda. Prav verjetno je bil navedeni dogodek ključen, da so italijanske oblasti člane bratovščine vtaknile v zapor. Da bi dečki izdali svojega vodjo, so jih karabinjerji tepli in mučili, vendar se mladi borci niso dali. Koliko so bili člani bratovščine zvesti svoji ideji, govori dejstvo, da so komaj štirinajstletnega Mirka Brezavščka tako pretepli, da je v naročju svoje matere umrl. Zaradi pritiska mednarodne javnosti so italijanske oblasti dijake sicer proti visoki varščini izpustile, vendar jim nikoli več niso dovolili obiskovati šole.
Nezaslišano: protifašiste so obtožili kolaboracije z okupatorjem
Nadaljnja usoda Črnih bratov je bila tragična, saj so bili v tedanji fašistični Italiji brez možnosti šolanja in zaposlitve obsojeni na tiho umiranje brez kakršnekoli perspektive. Dva izmed fantov sta umrla v partizanih, eden pa v nacističnem taborišču. Večina tistih, ki so vojno preživeli, se je soočala s povojnimi jugoslovanskimi pregoni komunističnega režima, ker so bili osumljeni protikomunističnega delovanja in/ali vohunjenja.
Eden takih je bil Ivan Gašperčič, ki je bil kmalu po začetku druge svetovne vojne prisiljen obleči italijansko vojaško uniformo t.i. “battaglioni speciali”. Šlo je za delovne bataljone, ki so opravljali težka fizična dela za potrebe italijanske vojske. Tri leta kasneje so ga nacisti internirali na prisilno delo v koncentracijsko taborišče Dachau. Po odslužitvi kazni ga nova domovina ni pričakala razširjenih rok, saj je veljala splošno uveljavljena teza, da so vsi, ki so preživeli nemška koncentracijska taborišča, kolaboranti fašistov. Prav ironično, ko pa se je Gašperčič od svoje rane mladosti s prijatelji boril prav proti fašističnim oblastem. Zaradi pregona in maltretiranja, ki ju je bil deležen od KNOJ-a (Korpus narodne obrambe Jugoslavije), v novi držav zadolženega za čiščenje osvobojenega območja, je bil Gašperčič prisiljen iz Solkana pobegniti v notranjost Italije, kjer je kasneje tudi umrl.
Črne brate je pred pozabo ohranil in jim namenil vsaj del zaslužene zgodovine, ki jim pripada, pisatelj in književnik France Bevk. Povest je napisal po motivih zgodbe, ki mu jo je po vsej verjetnosti zaupal prav Ivan Gašperčič, ko sta bila v začetku leta 1940 skupaj v zaporu. Po povesti je režiser Tugo Štiglic pred štirimi leti posnel tudi celovečerni film.
Članek je bil objavljen v Primorskih novicah.
