Izginil si. Kot bi se vdrl v zemljo. Kot bi te ugrabili Nezemljani. Kot bi se pisal Novak. To so bili komentarji mojih prijateljev in znancev, ko sem se po dveh letih nazadnje pojavil. Sprva sem odkorakal zato, da bi razmislil o svojem življenju in poslanstvu, potem pa se je zgodilo še marsikaj drugega. V zadnjih dveh letih nisem v javnem prostoru napisal niti besede. Zasitil sem se razglabljanja o turobnih temah in modrovanja o zavoženosti družbe. Kogarkoli potem srečaš, napisano obnavljaš še enkrat in ugotoviš, da Sizif v svojem delu ni osamljen. Kultura pa danes tako ali tako zanima le redke nepopravljive optimiste, ki želijo verjeti, da je umetnost edina varovalka pred popolno ponorelostjo planeta. Kot to velja v vseh velikih zgodbah, se je izkazalo, da sem šel po kompas ne le zase, ampak tudi za druge. Vedoč, da samo s kolumnami ne bom rešil sveta, ampak se bom kvečjemu le izpel kot vsi kolumnisti, ki so kadarkoli hodili po Zemlji, sem se odločil poiskati sveti gral. Lahko bi se reklo, da sem v tem času naredil več, kot sem pričakoval.
Vračam se kot novopečeni bogataš. Ne, nimam vile z bazenom, zasebnega letala, jahte niti milijarde evrov na računu. Moje bogastvo je neprimerljivo večje. Sin, hčerka in knjiga. Ugotovil sem, da ne pravijo zaman, da so otroci naše največje bogastvo; mali alkimisti, ki so sposobni železo spreminjati v zlato. In medtem ko sem svoja otroka pestoval, hranil in previjal, sem iskal odgovor na ključno vprašanje: Kaj je smisel mojega, tvojega in vsakršnega življenja? Da, upal sem si iskati nekaj, česar ni mogoče kupiti na prodajnih policah. Popolnoma neumno v očeh butca, toda samoumevno v očeh modreca. Da bi ovrgel kakršenkoli dvom, sem napisal knjigo Od talenta do uspeha. Preprosto nisem želel verjeti, da je človek, kot se nas na vse pretege trudijo prepričati, rojen, da dela le za plačo, s katero poravnava račune in zadovoljuje svoje kaprice. Še manj sem verjel, da je pri tem zadovoljen in srečen. Bolj ko sem razmišljal, bolj se mi je človek zdel kot začaran potnik na Titaniku, ki uživa v razvajanju svojih najslabših lastnosti, medtem ko tako omamljen brezbrižno pluje proti ledeni gori. Kako torej človeka prepričati, da se odpove kratkotrajnemu udobju, stopi na hladno palubo, se vkrca v rešilni čoln in si reši življenje?
Da bi odgovoril na tako zahtevno vprašanje, sem se moral ob skrbi za otroka in služenju za vsakdanji kruh v preostalem kratkem času, ki sem ga imel na voljo, odpraviti med ljudi. K tej odločitvi me je spodbudil moj dolgoletni prijatelj Albert Camus, ki mi je vedno govoril: »K Bogu se obračamo takrat, ko želimo doseči kaj nemogočega. Za tisto, kar je mogoče, zadostujejo ljudje.« Svoja spoznanja in izkušnje sem sprva delil na dobre in slabe. Toda kmalu sem uvidel, da tako ne bom prišel nikamor. Kaj hitro bi lahko izgubil voljo ali celo ponorel. Kot tak pa ne bi koristil nikomur, še najmanj sebi. Zato sem vse izkušnje začel jemati kot koristne. Seveda sem potreboval nekaj časa za prilagoditev svojih programov razmišljanja, toda ko sem to razčistil, je vse teklo veliko lažje.
Najprej sem se odpravil k ljudem, ki v družbenem prostoru veljajo za nosilce drugačnega razmišljanja. Prepoznali jih boste po sladkobesednem izrazoslovju, polnem čutnosti, ljubezni, dobronamernosti in notranjega miru. Prišel sem do sklepa, da gre v resnici za dobro zloščen oglasni letak brez vsebine. Največkrat popolno razočaranje. Namesto vizionarjev sem našel osebe z osebnostjo mišk, ki pridejo iz svojih mišjih lukenj samo takrat, ko zavohajo sir. Od njih sem se naučil, kakšen si ne želim biti. Po takih je bilo prav osvežujoče spoznati na videz običajne ljudi, za katere se je izkazalo, da so popolnoma neobičajni. To so osebe, ki so si pripravljene zavihati rokave in ustvarjati boljši svet. To so osebe, ki se žrtvujejo za bližnje. Osebe, ki vsakodnevno trudijo biti boljše. Osebe z zamislimi. Te so okrepile moje upanje in mi pokazale, kakšen si želim biti.
Nazadnje sem zbral pogum in se odpravil k ustvarjalcem, katerih skupni imenovalec je uspešnost, utemeljena v dejanskih dosežkih. Spoznal sem najuspešnejše Slovence, ki so z menoj rade volje delili svoje izkušnje in pogled na svet. Pomagali so mi spoznati, da je vse mogoče, če zberemo pogum in poiščemo svoj talent. In vsakdo ga ima. Da vse skupaj ne bi ostalo pri osebnih spoznanjih in anekdotah, sem napisal knjigo o tem, kako se lotiti iskanja talenta in kako vse skupaj prenesti v prakso. Knjiga je namenjena vsem, ki si želijo polno življenje, dinamičnost, mir, radost in ljubezen. Knjigo priporočam tudi tistim, ki pod pojmom »sreča« razumejo hedonizem, slavo in materialno bogastvo. Za spremembo razmišljanja namreč ni nikoli prepozno, kajti življenje je tekma, ki se igra do zadnje minute.
Univerzalno rešitev zdaj imate, zato izgovorov ne potrebujete več. Preprosto poiščite svoj talent in ga zaživite. Če ne zmorete sami, poiščite mene. TUKAJ SEM.
Nenad Vladić
Kolumna je bila objavljena na portalu Zamisli.si.
