Otrok, zadnje upanje države in staršev

Delovni dan. Enak kot vsak predhodni, a upoštevajoč ekonomsko sliko naše domovine v svetu, drugačen od vsakega naslednjega. Delovna mesta v razredčenih tovarnah in nabito polnem državnem aparatu so že zasedena. Tu ni krivih, le manj in bolj zaskrbljeni. Tako, kot petindevedeset odstotkov ljudi na svetu delajo to kar morajo in nikakor ne tistega o čemer so nekoč, ne tako davno sanjali. Zdi se nam, da delajo vneto, da bi preživeli. Ne, oni delajo vneto, da bi pozabili na strah, da slišijo obvestilo, da država socialnega miru ni več v stanju kupovati. Številni upokojenci že molijo z glavami skozi okna v prazne ulice. Večina njih je budna že od šestih zjutraj čakajoč, da se dan končno že prične. Nekateri so se mladi upokojili in zato niso zmatrani. Drugi pa, ker jim ne dajo spati male pokojnine. In ko se zdi vse sivo, se pred njimi pojavijo karavane tridesetletnih mamic, ki v vozičkih prevažajo naše mlade upe. Upanje, da si bomo lahko privoščili še kakšen kos oblačila, počitnice, pametni telefon in kavico, ostaja. Živi smo. Če imamo za našteto, bo tudi za položnice. Tu so novi mali bodoči davkoplačevalci na poti, da zavzamejo senčna mesta. Vsaj zdaj, kajti tam v prihodnosti jim ne bo lahko.

Upoštevajoč paradigmo, da je potrebno vselej, ko je to mogoče združiti ugodno s koristnim, so mamice tu iz dveh razlogov: klepeta in igranja otrok. Rajglje, ki v povprečju izustijo dvajsettisoč besed dnevno v primerjavi z moškimi sedemtisočimi, so spet na kraju zločina. Enako kot nekoč na klopcah za šolami; le s to razliko, da sedaj ne dolbejo s šestilom svojega imena poleg imena tistega, za katerega se itak niso poročile. Zbirale so med intelektualci, bebci in žrebci. Koliko je tenka linija med navedenimi kategorijami se bo pokazalo že čez nekaj let, ko bodo štiri od šestih mam bolj ali manj uspešne ločenke. Otroci pa se bodo bolj ali manj prilagodili. Kaj zdaj? Življenje je pač Gausova krivulja, v glavnem sivo, nekaj pa je tudi trpljenja in veselja.

Mame kot gladiatorji razlagajo o napornih rojstvih, trebušnih krčih, previjanju, bruhanju in tantalovih mukah, na katere so jih vrgli mali nepridipravi. »Prvi in zadnji« odmeva iz njihovih ust. In ravno, ko pomisliš da so Bin Laden in njegova bratovščina amaterji v primerjavi z enoletnim otrokom ter, da bi jih morali že kot takšne obdavčiti, jih te iste mame začnejo na vsa usta hvaliti. Ni jih treba soditi. To so mame, vsi jih imamo, poleg tega pa je shizofrenija itak ena od vsakdanjih popotnic naše družbe. Moj je indigo, pravijo. Amon že pozna vse barve, najbolj pri srcu pa mu je rdeča, barva ljubezni. Pri letu in pol starosti je res skoraj neverjetno, da bi poznal vse barve, saj se faza razvoja barv pri otroku prične šele s tretjim letom starosti. Mogoče je res nadarjen, a uporaba določene barve opisuje čustveno življenje otroka, pri čemer rdeča predstavlja agresivnost. Ampak mama je prepričana, da vzgaja novega Piccasa. Zakaj ravno njega, zakaj ne Van Gogha ali Cezanna? Ker je prvemu za razliko od slednjih uspelo doseči svetovno slavo in bogastvo že v času svojega življenja. Moj Tristan pozna že vse črke, pripomni druga. Mali Goethe, sto posto. Moja Nali obožuje zvok violine? Če to ni Vanesa Mae. Moj je dva tedna nazaj vzel v roke lopar, kar tako sam od sebe. Đoković bo mali za malega. A tvoj Jaš je pa skoz v pesku? In res, mali koplje manj z lopato, bolj z rokami. Vsake toliko da nekaj peska tudi v usta. Evo ga, pravi pravcati otrok. In ravno ko pomislim, da ni vse tako črno in je še upanje za to zahojeno človeštvo, mama izusti: z možem sva oba arhitekta. Novi Plečnik na obzorju. Da bi bil otrok gradbenik, tam neki fizikalec – si ti na glavo padel?!

Danes mora vsak otrok končati fakulteto ali vsaj bolonjski magisterij, drugače se ga starši lahko kaj hitro odrečejo. Zavrnitve staršev pa je otrok najbolj strah. Ni važen smisel, važen je cilj. In prav cilj opravičuje vsa sredstva s katerimi se služijo starši, da bi naredili svojega otroka uspešnega. A kaj, ko bi otroku dopustili otroštvo in mu ne vsiljevali norm odraslih? Kaj ko bi jih imeli »samo« radi? Mogoče bi bili otroci mnogo uspešnejši, če bi jim pustili razvijati domišljlijo in jih ne uokvirjali v svoje načrte?

Spomnim se preverjenega vira, izkušene vzgojiteljice, mati mojega znanca, ki je pri vprašanju starša o nadpovprečni nadarjenosti njegovega otroka, vedno sprva debelo pogledala, potem pa se panično nasmejala. Namreč starši so bili prepričani, da je njihov otrok bolj poseben od vseh drugih, sama pa je imela v tridesetih letih prakse le enega nadpovprečno talentiranega otroka. Tudi mene tako, kot vas zanima kdo neki je to bil, a je po vsej verjetnosti že emigriral nekam v tujino. Danes vzgojiteljice in učitelji govorijo v glavnem tisto, kar starši želijo slišati.

Verjetno do zdaj niste opazili pisane palete otroških imen, med katerimi ni nobenega avtohtono slovenskega in tudi slovanskega ne. Zakaj pa bi tudi bilo, ko pa je svet postal ena sama globalna vas. Vsi se boste strinjali, da ne more biti slavnemu hokejistu ime Anže. Kako bi to zgledalo, da mu cela dvorana vzklika Anže. Košarkarja Goran in Zoran? Pajade. To enostavno ne more biti kul. Ali pa, da je vaše dete slavni režiser Tomaž? To res ne bi bilo v redu, čeprav bi to ob zadostni dozi tablet še nekako prenesli. Tam neki zahojeni Jože, ta pa res nima nikakršne realne osnove, da bi gradil sklednje, kaj šele, da bi projektiral čudovite spomenike, mostove in stavbe?! O izumitelju Janezu (Puh) pa je brezveze sploh govoriti. Ne in še enkrat ne! Če ima posebno ime, potem ni dvoma, da je otrok poseben. In kot takšen ima zagotovo boljše predispozicije za uspešno kariero. Ja, sigurno.

 

Članek je bil objavljen na portalu Za-misli.

0.komentarjev

    Komentiraj

    Prijavite se na moje novice!