Mihajlo Pupin, svetovni in slovenski velikan

00

(9. oktober 1854 – 12. marec 1935)

 

Danes slavimo 160. letnico rojstva velikana Mihajla Pupina. Človeka, ki je skupaj Maxwellom, Hertzom, Einsteinom in s še enim velikanom z naših prostorov Nikolo Teslo, risal nove mejnike tehnoloških spoznanj in prispeval k ne samo tehnološkemu, temveč vsesplošnemu napredku človeka in človeštva.

Pomen Pupina za slovenski narod

Mihajlo Pupin ni bil le znanstvenik, izumitelj, soustanovitelj agencije NASA in vrhunski profesor. Da bi postal vse to je moral biti mnogo več. Najprej je moral postati človek, človek katerega moramo označiti z veliko začetnico. Danes imamo več možnosti za ustvarjanje in napredek, kot kdajkoli prej, a nam je vse težko. Kljub razvoju informacijske in mobilne tehnologije, se nam zdi vse težje, kot je bilo dve stoletji nazaj. Na srečo imamo velikana, ki nam lahko pokaže pot do najvšijih sfer človekovega ustvarjanja, empatije in humanizma. Velikana, ki je neizpodbitno vtkan v zgodovino in zavest slovenskega naroda.

Vse preveč smo začeli pozabljati. Temu botruje čedalje hitrejši tok življenja, vsled česar se redko spomnimo svojih bližnjih, s prijatelji se ne srečujemo, na svoje velikane pozabljamo. Naša misel je od njih oddaljena toliko, kolikor so oddaljeni asterodi in kraterji na luni, ki nosijo njihova imena. Krater na luni ni imenovan po Mihajlu Pupinu kar tako. Ne, Pupin je dobil svoje mesto v vesolju, ker je oplemenitil človeški rod, kot eden največjih intelektov človeštva. Hkrati Pupin predstavlja svetilnik v katerega bi moral upreti pogled vsak Slovenec, kajti prav Pupinu gredo zasluge za ohranitev pomembnega dela slovenskega ozemlja v lasti slovenskega naroda. Namreč na mirovnih pogajanjih po koncu 1. svetovne vojne v Parizu 1919. leta je Pupin z memorandumom uspel prepričati svojega prijatelja 28. predsednika ZDA Woodrowa Wilsona, da Bohinj, Bled, velik del Julijskih Alp s Triglavom, Dolina Triglavskih jezer, Zgornjesavska dolina, s Kranjsko Goro in okoliškimi vasmi ostanejo v Sloveniji.

Pupinov navdih s strani Slovenca

Pupin je iskajoč univerzalne resnice in načine samoizpolnitve zapisal: „Nobena stvar ne naredi človeka srečnejšega, kot njegovo lastno prepričanje, da je naredil najboljše, kar je mogel.“ Pupinove besede ne slikajo le tisto izrečeno, ampak tudi vse tisto neizrečeno – zamolčano in našemu sluhu skrito. Za čim boljše razumevanje konteksta njegovih besed je potrebno vedeti, da se je Pupin rodil revnim staršem v mali vasici Idvor pri Pančevu. Poleti je na pašnikih čuval govedo in si z vrstniki kratil čas z igrami: pošiljali so zvočne signale skozi zemljo in se ponoči orientirali po zvezdah.

Pupinovo nadarjenost za naravoslovje je prepoznal gimnazijski profesor Slovenec Simon Kos, ki ga je navdihnil za proučavanje fizike, vesolje in nebesna telesa. Prav Simon Kos je botroval Pupinovemu nadaljnjemu šolanju v Pragi, ko se je pri občini izboril za materialne stroške brez katerih bi bilo fantovo šolanje nemogoče. Ko je Pupinu umrl oče se je želel iz Prage vrniti domov, da bi materi pomagal na kmetiji. Toda mati je zavedajoč se talentiranosti svojega sina vztrajala, da s študijem nadaljuje. Vedoč kakšne stroške ima družina zaradi njegovega šolanja, se je odločil prodati svoje knjige in obleko za nakup ladijske karte in oditi v deželo Franklina in Lincolna.

Težki prvi koraki

Prezebel in lačen je po trinajst dnevnem potovanju s petimi centi, zadnjim denarjem, ki ga je imel v žepu, takoj ob zasidranju ladje v pristanišču Castle Garden kupi slivovo pito, za katero je napisal, da je imela v sebi več koščic kot sliv. Prav gotovo bi bila lahko izkušnja s pito prispodoba za težavno pot, ki jo bo moral Pupin prehoditi od mladega človeka, ki je nihče in prihaja od nikoder, do najvišjih stopnic človeka in človeštva. Sam je v svoji biografiji zapisal: “za mladega človeka ni nesreča biti brez denarja, če se je odločil sam sebi krčiti pot k samostojnemu življenju, pod pogojem da ima v sebi dovolj moči da premaga vse težave.”

In za mladega Pupina ni bilo lahko, saj je po prihodu v obljubljeno deželo delal kot fizični delavec. Poleti je v Filadelfiji čuval govedo, pozimi pa je istovarjal premog v kleti Newyorčanov. Naslednje leto je začel delati v tovarni kot pomožni kurjač parnih kotlov, kjer se je od enega sodelavca uči strojništva, od drugega pa grščine in latinščine; vzporedno pa je obiskoval večerno šolo. Po treh letih discipliniranega dela in stalnega izobraževanja se je uspel vpisati na Univerzo Kolumbija, jo končati z odliko, zaradi česar so mu štipendirali šolanje na angleškem Cambridge-u, doktoriral pa je v Berlinu pri slovitem Hermann von Helmholtzu.

Znanstveni dosežki in svetovna slava

Svojo znanstveno pot je nadaljeval kot profesor na Univerzi Kolumbija, kjer je štirideset let poučeval teorijo elektrotehnike, elektromagnetne fenomene, hidravliko in dinamiko. Veljal je za odličnega retorika, ki je znal študentom svet znanosti spretno slikati in ponazarjati s primeri, zato ne preseneča, da so ga imeli študenti radi. Nenazadnje, mnogi njegovi študentje so bili tudi kasnejši veliki znanstveniki, med njimi tudi Nobelove nagrajenca Robert Milikan in Irwing Langmuir. V Pupinovo čast od leta 1935 labaratorij Univerze za fiziko in astronomijo nosi njegovo ime (Pupin Hall).

Pupinovo preučevanje električne resonance je rezultiralo 1892. leta z izumom električnega kolesa in velja za osnovo korigiranja visokofrekventnih valov, ki se danes univerzalno uporablja v radiofoniji. 1895. leta je razvil metodo, ki je še vedno v uporabi in sicer metodo rendgenskega snemanja s fluorscentnim ekranom, s čimer je skrajšal čas izpostavljenosti žarkom z ene uro na vsega nekaj sekund. Svetovno slavo in priznanje pa je dosegel s patentiranjem ti. Pupinovih tuljav (l. 1900), s čimer je človeštvu omogočil medkrajevne in medcelinske telefonske pogovore. Pupin je predsednika korporacije AT&T (American Telephone and Telegraph Company) tekom njunega pogovora v letu 1907 vprašaL, ali bi mu hoteli prodati njegov izum nazaj. Ugledni Frederick Fish pa mu je odgovoril: “Da , toda samo , če kupite obenem celotno našo telefonsko družbo, saj vse naše delovanje sloni prav na vašem izumu.”

Po poteh altruizma in človekoljubja

In prav v tej točki je stičišče dveh Pupinov, ko je njegovo znanstveno delo evoluiralo v tisto, kar je bil Pupin celotno svoje življenje, humanist in altruist. Pupinov izum je terjal nove načine izdelave telefonskih kablov, zaradi česar so morala podjetja širom Amerike in Evrope zaposliti tisoče novih delavcev. Teh zaslug ne moremo pripisati le podjetjem tistega časa, ampak tudi Pupinu, izvornemu oblikovalcu znanstvene ideje.

V času 1. svetovne vojne je človekoljub Pupin organiziral številne sklade za sirote in pomoč žrtvam vojne. S svojim ugledom in ustvarjenim finačnim zaledjem s svojih izumov je pomagal mnogim. Bil je eden od ustanoviteljejev Društva za pomoč otrokom, ki je pridobivalo zdravila in oblačila ter iskala domove za vojne sirote. S Pupinovimi zaslugami je pomoč preko ameriškega Rdečega križa znašala 140 milijonov tedanjih dolarjev.

Upoštevajoč vse parametre njegove osebnosti ne preseneča, da je bila Pupinova biografija “Od pastirja do izumitelja”, nagrajena s Pulitzerjevo nagrado (l.1924) in nekaj desetletij del obveznega čtiva v ameriškem učnem načrtu za srednje šole. Naj bo Pupinova osebnost del naše splošne razgledanosti. Ohranjajmo spomin na Pupina in se ga spomnimo na trenutek, ko s Triglava zremo v okoliške gore in doline. Po zaslugi Mihajla Pupina, je to naše.

 

Članek je bil objavljen v časopisu Delo.

0.komentarjev

    Komentiraj

    Prijavite se na moje novice!