Manifest Slovencem ali preprečimo rajanje neumnosti

Egoizem se je s hitrostjo epidemije odpravil med ljudi in mimo vseh pričakovanj zmagal z nokautom, na katerem bi mu zavidal tudi Železni Mike (Tyson). Današnji posameznik ima izmed vseh ljudi na svetu najrajši samega sebe. Če sem bolj natančen, na njegovi lestvici ni nikogar s komer bi se lahko sploh primerjal, zato je sam sebi logična izbira. Ni več nobene potrebe za beljenje glave z medčloveškimi odnosi, kulturo in vrednotami – vse to je kamena doba. Moderni človek je merljiv edino skozi prizmo zadovoljevanja svojih nagonov in želja. Samozadostni egoist je oster nasprotnik kakršnegakoli napora, zato ostaja v svoji coni udobja, tj. neumnosti, ki postaja uveljavljen družbeni standard.

Oni dan me je znan slovenski kipar razsvetlil, da je pred leti v živo spoznal etimološki primerek navedene vrste. „Kot strela z jasnega se je prikazal pred mojimi vrati,“ je izustil in zastal za trenutek. Previdno se je ozrl po svojem ateljeju, ki je bolj spominjal na drvarnico in tiho nadaljeval: „Eden od jezdecev apokalipse.“ Moje razmišljanje, ali je jezdec prijahal na črnem ali zelenem konju je nenadoma prekinil kiparjev glas: „Kaj neki bi tajkun roparske privatizacije, ki se spozna na umetnost, kot piščanec na modo počel v tej drvarnici?“ In medtem, ko sem jaz iskal odgovor, je Michelangelov sin v smehu pripovedoval: „Njegov v Londonu preplačani smoking z metuljčkom je bil ves umazan od gline. Preklinjal je in vpil. Izgledal je kot hudič v peklu.“ Bum! Končno se mi je posvetilo zakaj se je junak tranzicije kljub vsej svoji moči in oboževanju s strani obubožanih množic spomnil umetnosti. „Želel je imeti kip s svojo podobo,“ so besede kiparja prehitele moje misli.

Podobno se tudi državna televizija v Dnevniku spomni zakotnih slovenskih krajev izključno, ko jih rabi. Takrat ekskluzivno poroča o čem drugem, kot o črni kroniki in naravnih katastrofah. Rubriko zakotnih boste prepoznali v napovedniku: umor, uboj, revščina, propadlo podjetje, opeharjeni delavci, povodenj ali plazovi. Minuta ali dve sta dovolj, da se vsi tisti „dežurni nergači“ opomnijo, da tam nekje obstajajo še bolj nesrečni. Torej sporočilo glasi: bodi vsaj za trenutek tiho in se veseli muk svojega soseda, da ti bo lažje. Po drugi strani pa tudi nihče izmed zakotnih ne more trditi, da je pozabljen. Dobili so svojo minuto in ko bi vedeli koliko stane oglaševalski prostor v udarnem terminu, bi bili hvaležni. Niti na kraj pamet jim ne bi več prišlo, da bi zahtevali še kakšno razumevanje, ali bog ne daj denar. Če bi po nekem naključju iz poročil izginila tista minuta ali dve zakotnega prispevka, bi kaj hitro lahko spregledali, da s(m)o razen prestolnice vsi ostali zakotni. Zato je priročno vse skupaj še malo začiniti z morilskimi pohodi ameriških dijakov, teroristi ali Kim Džong Unom. Vsak večer ob devetnajsti uri se lahko prepričate, da je odtenkov sive vsaj petdeset.

Zasledil sem, da Dnevnik v svojem letnem poročanju izmed vseh slovenskih regij največkrat omeni Primorsko. Najprej pred otvoritvijo turistične sezone, ko novinarji preverijo temperaturo morja in kamere posnamejo prve angleške ali ruske turiste. Omenjeni dogodek je vedno znova povod za čudenje vse Slovenije „Kako se lahko ti čudaki kopajo?!“ na temperaturi dvajset stopinj Celzija. Drugič, ko poročajo o kolonah vozil in zastojih proti obali. In tretjič, ko nas obvestijo o zasedenosti hotelov in uspešnosti turistične sezone, kot bi bili vsi mi zaposleni v turističnih agencijah in hotelskem osebju.

Spremljajoč poročila bi lahko nekdo, ki še nikoli ni bil na Primorskem dobil vtis, da je tam ena sama morska obala. Logično, saj Primorje tvorijo mesta pri morju. Ali je res temu tako? Oni dan sem na avtobusu LPP, kot opazovalec narodnih običajev in zgodb zabeležil zanimiv antropološki dogodek. Eden tistih na katerih svet ostaja, je očitno sprovociran izjavil: “Ne ti meni o Kopru, registrska tablica je KP!“. Družba okoli njega se je glasno zakrohotala, čemur se je pridružil tudi sam. Egoistična neumnost je dobila svoj aplavz in odobravanje. Med njimi se je oglasil mlad Primorec, bruc-novinec in nadalje vprašal svoje kolege, če so že kdaj slišali za Divačo, Komen, Sežano, Tolmin, Kobarid ali Vipavo. Bolj ali manj so si bili vsi enotni v tem, da teh zakotnih krajev ne poznajo in da niso kaj prida pomembni, ker „tam itak ne dogaja“. Ob obilici smeha so se uspeli spomniti vipavskega Vrtovčana. Še enkrat se je vsul plaz smeha, ko je mladi primorski vitez omenil, da Vipava velja za slovenske Benetke. Kobarid jim je ostal v mislih po ovinkih in muzeju „neke vojne“. Da je kraj v hribih lahko del Primorske jim nikakor ni šlo v račun. Še preden pa bi zašli na Kosovelovo pot in začeli razpredati o Hemingwayu in njegovem romanu Zbogom orožje, so se vrnili nazaj k prejšnjemu vikendu in steklenicam belega.

Če smo že prišli tako daleč, si nalijmo čistega vina in priznajmo, da tudi sami nosimo del odgovornosti za rajanje egoizma in neumnosti. Krivi smo ker „modro“ molčimo. Glede na to, da imamo veliko število rekov predlagam, da enega izmed njih prenehamo uporabljati: „Nihče ne naredi napake molče.“ in namesto tega spregovorimo. Preglasimo egoizem in neumnost. Čuvajmo svoje zakotne kraje in običaje od neumnosti in pozabe. To je edini način, da ohranimo sami sebe.

 

Kolumna je bila objavljena na portalu Za-misli.

0.komentarjev

    Komentiraj

    Prijavite se na moje novice!