Diagnoza? Kolektivna egomanija!

Deset zjutraj. Čas kavic v starem mestnem jedru; po/pred in med šolo, faksom, službo in mestnim brezdeljem. Marsikaj imamo za povedati o bigli, mati, prfoksi, kmetu, kravi, kozi, prasici, (mhm cela Orwellova farma), tečni matki, neumnem šefu, ljubimčevi zateženi ženi, celulitu, nogometni tekmi in hudi bejbi s fitnesa. Sonček je in nihče se noče večdimenzionalno obremenjevati. Preventivno, da se ne bi pregorelo. Le tu in tam kakšen stric zatopljen v časopis. Njegov prtresen pogled in alarmantni izraz na obrazu nam govori, da si ne želimo vedeti “kaj dogaja“. Kriza v svetu in žaganje veje na kateri sedimo, tj. razprodaja domačega gospodarstva, so kategorije za začetnike. Mi smo izven tega, pozitivci s pedigrejem, urbani meščani.

Prisluhnem pogovoru levo, desno. Nato še bolj levo in še bolj desno. Ne morem verjeti svojim ušesom. Ti se v resnici sploh ne pogovarjajo. Vsi po vrsti fejkajo. Interakcija sploh ne obstaja, ker svojega sogovornika nihče ne posluša. Da bi ga še slišal, to pa nikakor ne. Vsakdo ima le nekaj za povedati; ko konča prvi, prične na vrat na nos napletati drugi, ali tretji. Dialog, ki to ni, je obvezno nepovezan. Ti meni o špricanju biologije, jaz tebi o maratonskem pitju za vikend. Evo ti! Ti meni o groznem šefu, jaz tebi o jogi. Kaj je?! Ti meni o Rihanni, jaz tebi o Ceci. Nimaš šans! Ti meni o ljubezenskih težavah, jaz tebi o hemeroidih. Vdaj se!!

Vdam se. Globoko vdihnem in se zazrem proti reki. Zelena, tradicionalna barva miru; pomirja, vnaša v ozračje varnosti in spokojnosti. Sonce z rumenimi žarki boža Ljubljanico, medtem, ko večina tistih okoli mene boža svoje ljubljenčke – pametne telefone. Drugi jih vsakih nekaj minut potegnejo iz žepa ali torbice, s hitrostjo in spretnostjo, katero bi jim zavidali tudi revolveraši divjega zahoda, če bi ti v resnici obstajali. Pametni telefoni tretjih pa imajo svoj prostor tik ob svojem gospodarju, na mizi. Razmišljam, ali kdo sploh opazi to sonce, to reko? Ali se kdo zazre v to modro nebo? Za sosednjo mizo me pogleda dekle, kot bi mi prebrala misli. Ej tega, kaj sprašuje – itak, saj zato smo tu. Živimo v družbeni ureditvi, kjer je vsakemu telebajsku jasno kaj je dodana vrednost.

Dekle potegne iz etuija pametni telefon. Našobljene ustnice. Tesno ob njej se nahaja skoraj na las podobna prijateljica. Nebo, sonce in reka so tu. Vse je nared za avtoportret. Pritisne na sprožilec. Pogleda. Njen čedni obraz se skremži, a nič ne de. Še enkrat, in še enkrat. V tretje gre rado. Petič jima končno uspe. Slikanje traja celih trideset sekund. Naslov remek dela: z Majči na kavici ob Ljubljanici. Rima dodatno dokazuje poetičnost umetnine. Stric s časopisom ju z izbuljenimi očmi premeri. Dekle sprovocirano spregovori: Kaj pa temu ni jasno? Foter to je selfi! Petdeset milionov takšnih je postavljenih na spletu vsak dan. Smeh. Kljub temu, da imata pametne telefone nista mogli vedeti, da je stric s pomočjo svojega analitičnega uma, in to brez pametnega telefona, uspel sprocesirati vsaj tri misli. Prvo, o razlogu za polom nekoč največjega fotografskega giganta Kodak. Drugo, o mogočnem vplivu avtoportretov, ko je pred časom v tem istem stolu iz oči v oči šokiran zrl v Obamin nasmejan obraz na pogrebu Nelsona Mandele. Potem pa selfi mladostnikov v koncentracijskem taborišču Auswitz, kjer so se nacisti izživljali nad nedolžnimi ljudmi, ki se mu je zdel neumen, a logična posledica prejšnjega. In tretjo misel: kam gre ta svet?

Fotografija, ki nič ne stane. Mogoče nekaj ugleda, ampak ta je danes itak v direktni korelaciji z ogledom. Več ko je ogledov, večji je ugled. In večji, ko je ugled več je možnosti za planetarni uspeh posameznika oz. debelejša je denarnica peščice planetarno uspešnih. Te zakonitosti se svetovni zvezdniki zavedajo bolj, kot Newtonovega zakona gravitacije. V kolikor kakšnega srečate, ga o tem po nepotrebnem ne sprašujte, saj statistika govori sama zase. Pod svojimi avtoportreti beležijo tudi nekaj sto tisoč všečkov.

Vsakdanja realnost je postala namen navideznega (virtualnega) sveta, s čimer je zaokrožen popoln svet kolektivne egomanije. Izgleda zakomplicirano, a je v resnici čisto preprosto. Veljaš toliko, kolikor všečkov zbereš. Smetana na torti pa so komentarji: Mwa. Srči. Ful lepa. Huda.. Muca, ljubim te. Res najlepša. Ni kaj, plodovitna tla za še kakšno Marie Curie, pa Teslo in Fyodora za zraven.

Kako bi vedeli ali obstaja nevarnost deljenja privatnih in intimnih fotografij, ko zraven niso priložena navodila za uporabo. Če pa bi slučajno obstajala bi pisalo sledeče: Pozor, možnost ustvarjanja mišljenja, da je vrednost posameznika vezana izključno na zunanji videz, ki ga narekuje medijska mašina s svojimi zaposlenimi (zvezdniki). Pa kaj še. V primeru zanemarjanja razvoja domišljije in introspekcije prenehajte z uporabo. Kar mislite si. Priporočamo za razvoj vizualnosti. Najbolj verjetno.

 

Kolumna je bila objavljena na portalu Za-misli.

0.komentarjev

    Komentiraj

    Prijavite se na moje novice!