80 let od odkritja radarja – Robert Watson-Watt je 2. aprila 1935 prejel patent za radionapravo za odkrivanje letal.
Odkritje radarja pred osmimi desetletji je bistveno pripomoglo k zmagi britanskih in drugih zavezniških pilotov v bitki za Anglijo na začetku druge svetovne vojne.
Formiranje nacistične Nemčije leta 1933 je pomenilo bližajočo se grožnjo, pred katero je svaril bodoči pretendent na položaj ministrskega predsednika Winston Churchill, česar sama britanska vlada, naveličana prejšnje vojne, ni želela prepoznati. Po drugi strani pa se je britanska vojska, zlasti kraljevo vojno letalstvo (Royal Air Force – RAF), poučena s preteklimi dogodki, zavedala slabosti svoje protiletalske obrambe, ki se ne bi bila sposobna odzvati na morebitni nemški napad. Nemški bombniki so bili tako hitri, da so se pred britansko obalo pojavili v dvajsetih minutah. Edini izhod v takšnih razmerah so bile stalne letalske patrulje, ki bi varovale britansko nebo pred vpadom nemških letal. Rešitev je bila slaba, kajti za te namene bi potrebovali veliko letal, goriva in pilotov, česar pa Britanci na začetku druge svetovne vojne preprosto niso imeli.
Iskanje »žarka smrti«
Leta 1934 sta časopisa New York Sun in New York Times objavila, da je Nikola Tesla izumil »žarek smrti«. Prav gotovo so bili še pred objavo v časopisih s tem seznanjene obveščevalne službe vseh močnejših držav. Tesla je trdil, da je izumil tako imenovani teleforce, visokofrekvenčni usmerjeni žarek, ki je zmožen ustvariti ogromno električno energijo. V zvezi s tem je povedal: »Moj aparat projektira delce, ki so lahko sorazmerno veliki ali mikroskopskih dimenzij; omogoča posredovanje na majhno območje in velike razdalje z bilijonkrat večjo energijo, kot so to zmožni žarki katerikoli vrste.« Preizkuse je domnevno opravil v stolpu Wardenclyffe, v Shorehamu v ameriški zvezni državi New York.
Danes je znano, da je v iskanju denarja za preizkušanje svoje naprave Tesla številnim zavezniškim državam, med njimi ZDA, Veliki Britaniji, Franciji, Sovjetski zvezi in Kraljevini Jugoslaviji, poslal tehnično dokumentacijo in diagrame za prvi laser.
Odmev nemškega vojaškega škornja je bil čedalje močnejši, z njim pa so odzvanjale govorice, da je novodobno orožje prvim uspelo razviti Nemcem. Nikola Tesla je skoraj telepatsko, kot že ničkolikokrat dotlej, prepoznal utrip tedanjega časa in v pismu finančnemu mogotcu J. P. Morganu zapisal: »Leteči stroji so popolnoma demoralizirali svet. Toliko, da so v nekaterih mestih, kot sta London in Pariz, ljudje v smrtnem strahu pred bombardiranjem.« Kasneje v istem pismu nadaljuje: »Eden od žgočih problemov je, kot kaže, zaščita Londona, zato pišem vplivnim prijateljem v Angliji v upanju, da bo moj načrt sprejet brez preložitve.«
V takšnih razmerah je britanski vojni vrh iskal možnosti, da bi tudi sami izumili tovrstno orožje, ki bi ga lahko uporabili, tik preden bi jih Nemci napadli. Januarja 1935 je direktor raziskovalnega centra pri ministrstvu za letalstvo H. E. Wimperis dodelil nalogo izdelave »smrtonosnega žarka«, ki bi bil odgovor na nemškega, 43-letnemu inženirju Robertu Watson-Wattu. Watt je bil predstojnik radijskega oddelka pri nacionalnem fizikalnem laboratoriju (National Physical Laboratory), ki še danes velja za največjo organizacijo za uporabno fiziko v Veliki Britaniji. Večji del svoje kariere je posvetil proučevanju vremenskih pojavov. S pomočjo radijskih valov je odkrival nevihte in strele in o njih pravočasno obveščal pilote, da so se ognili letenju v nevarna območja. Wimperis ni dolgo čakal na odgovor, saj je eden od Wattovih fantov, Arnold Wilkins, izračunal, da takšnega orožja ni mogoče izdelati. Hkrati pa je v istem poročilu zapisal, da bi bilo mogoče sovražna letala odkrivati z radijskimi valovi.
Odkritje radarja
Glede na bližajočo se nevarnost je bilo treba ukrepati hitro. Februarja 1935 začeti poskusi v mestecu Daventry v osrednji Angliji so obrodili sadove in 26. februarja sta Watt in Wilkins potrdila svojo teorijo. Namestila sta dve sprejemni anteni, oddaljeni deset kilometrov od zemeljske postaje, postavljene v Daventryju, ki je oddajala kratke radijske valove. Anteni sta bili postavljeni tako, da sta signale od postaje izločali direktno, signali iz drugih kotov pa so bili sprejeti, s čimer je bila odvrnjena sled na pasivni radar. V nekaj primerih je bil čudovito viden signal dvomotornega bombnika Handley Page Heyford, ki je letel nad območjem. Preizkusu so bili v tajnosti priča le trije: Watson-Watt, Wilkins in predstavnik ministrstva; 2. aprila 1935 je Watson-Watt prejel patent za radionapravo za odkrivanje in lociranje letal. Akronim RADAR (RAdio Detection And Ranging) je leta 1940 uvedla ameriška vojaška mornarica.
Sredi maja istega leta so nadaljevali raziskave v Orford Nessu, na izoliranem polotoku na obali Severnega morja. Tam jim je naprave uspelo razviti toliko, da so odkrivali letala na oddaljenosti 26 kilometrov. Za razvijanje tako imenovanih zvočnih sistemov za odkrivanje letal, ki so jih uporabljali v prvi svetovni vojni, ni bilo več potrebe, zato so jih opustili. Konec leta 1935 so mejo radarskega odkrivanja letal postavili na 97 kilometrov. S tem so dosegli želene načrte o postavitvi petih radarskih postaj, ki bodo varovale London.
RAF je za svoj center radarskega upravljanja izbral radarsko postajo v Bawdseyju, vasici nedaleč od Orford Nessa. Da bi čim prej postavili radarski sistem, je skupina strokovnjakov z Watson-Wattom na čelu uporabila obstoječe testne komponente. Po vzpostavitvi celovitega radarskega sistema s kodno oznako Chain Home so preizkusi pokazali, da britanski lovci zaznajo nemške bombnike takrat, ko ti že letijo mimo njih, torej prepozno. Pokazalo se je, da težava ni v samem radarju, ampak v prepočasni izvidnici. Prvi je problem prepoznal Watson-Watt, ki se je od tehničnega razvoja preusmeril k organizaciji letalske obrambe s pomočjo radarja. Upoštevajoč njegove nasvete je RAF do leta 1940 postavil učinkovit sistem podajanja informacij, ki je omogočal sledenje sovražnim letalom.
Zmagoslavje
Na podlagi preizkušanega modela v Bawdseyju so zgradili nekaj radarskih sistemov za varovanje vzhodne in južne britanske obale. V vojnih operacijah so se sistemi pokazali kot izredno uspešni, saj so omogočili premagovanje številčnejše Luftwaffe, ki je imela kar 500 letal več od Britancev. Z radarjem je bil vsak sovražnikov korak predvidljiv. Britanci so natanko poznali taktiko in formacijo nemških letal, prav tako cilje, ki jih je Luftwaffe hotela doseči. Tako so lahko natančno načrtovali, koliko svojih letal poslati v boj, piloti so bili manj izčrpani in bolje psihično pripravljeni.
Seveda so Nemci skušali uničiti infrastrukturo radarskih postaj, vendar so bila njihova prizadevanja večinoma jalova. Vse kaže, da nemško vrhovno poveljstvo ni najbolje razumelo pomena radarskega sistema, sicer bi namesto občasnih napadov na radarske stolpe bile njihov glavni cilj nadzorne hiške in napajalni kabli na tleh.
Kot ničkolikokrat doslej je vojna spodbudila razvoj nove tehnologije, ki je pozneje postala nepogrešljiva v vsakdanji uporabi.
Članek je bil objavljen v časopisu Delo.
